Ikebana, ki v prevodu iz japonščine pomeni »živo cvetje« ali natančneje »vdahniti cvetju življenje«, je med umetnostnimi zvrstmi, ki uporabljajo organsko gradivo najbolj dovršena in ima najbolj razvito kompozicijsko tehniko. Pri tem pa sega po včasih presenetljivo preprosti tvarini, kot je osat, navadna trnasta veja ali travna bilka. Ikebana ustvarja skladne prostorske odnose med odbranimi rastlinskimi strukturami, razvija ritmično igro, raznotero grajenih listov, modeliranih vej in cvetlic oblikuje v prvi vrsti skulpturalno. Prav ta značilnost, prenicljivo vrednotenje navidezno malo pomembnega gradiva in sposobnost preoblikovati ga v povedno kompozicijo, je najzanimivejša sestavina ikebane, iz katere lahko plodno zajemamo za oblikovanje našega življenjskega okolja.

Zanimivo je v tej zvezi pomisliti, da je človek na Zahodu v 15. stoletju doživel versko revolucijo, ki ga je pripeljala k osebni svobodi. Japonske umetnosti so v tistem času delale preskuse s potjo, ki je naposled - kot v ikebani – pripeljala k popolni svobodi v prostoru. Zdaj pa, pol tisočletja pozneje, vidimo, da so ta odkritja dobrodošla tudi Zahodu samemu. Modroslovno načelo, oprto na človeka in njegovo razmerje do narave, estetsko odkritje, ki je bilo nekoč japonska posebnost, zdaj v obliki ikebane budi pozornost vsega sveta.