Poslanik ONO NO IMOKO iz spremstva prestolonaslednika Šotokuja je v začetku 6. stoletja trikrat uradno obiskal kitajski cesarski dvor. Kot prvi japonski poslanik je bil po svojem zadnjem popotovanju upokojen in postavljen za varuha budističnega templja Rokkaku-do v Kiotu. Tam je postal opat, spremenil je svoje ime v Senmu in živel v hišici, znani kot Ike-no-bo ali koča ob ribniku. V njegovih maloštevilnih ohranjenih spisih je navodilo, da cvetice, darovane Budi, ne smejo biti kakor si bodi vtaknjene v vazo, temveč da naj bo razmerje med človekom in naravo ubrano tako, da bo izražalo duhovno vitalnost. O tem kaj je Senmu pravzaprav mislil s tem, so se prerekali več stoletij. Ali je podajal načelo, ki se ga je naučil od kitajskih mojstrov, ali pa je, kot se zdi mnogim verjetnejše, posredno pograjal dotedanje urejanje cvetja in dal prvi pristni japonski prispevek k tej umetnosti.

Tako je  ike-no-bo, kjer so živeli - in še živijo – Senmu in njegovi nasledniki, zaslovela kot središče japonske ikebane in dala ime najstarejši japonski šoli za urejanje cvetic.